Zato, ker ljubim ta poklic. Po uspešno zaključenem študiju je bila to moja prva in edina izbira. Sicer pa so bili tik pred tem moji prvi delovni primeri na področju zasebnega varstva v varovanju znanih in s tem ogroženih oseb. Tudi to področje mi je zelo pri srcu, vendar v Sloveniji ni managerjev, še manj pa estradnikov, ki bi bili ogroženi v tej meri, da bi potrebovali osebno varovanje. Pri tem velja omeniti, da ponekod v tujini detektivi tudi varujejo osebe in je to dvoje torej združljivo (pri nas Zakon o zasebnem varovanju, pod katerega spada varovanje oseb, v 18. členu opredeljuje dejavnosti in naloge, nezdružljive z zasebnim varovanjem in eno izmed teh področij je tudi detektivska dejavnost). Detektiv mora biti dober opazovalec, kar mora biti tudi dober telesni stražar, ki poleg vsega še odgovarja za varnost osebe, ki jo varuje. To ni tako enostavno, kot želijo prikazati filmi. Kaj, če se osebi kaj zgodi? Kdo je za to odgovoren? Tisti, ki skrbi za njeno osebno varnost!

Ko v mislih vrtim dogodke iz moje preteklosti, mi je jasno, da sem bila rojena za to delo in da je logična posledica, da me je pot pripeljala sem, kjer sem sedaj. Intelekt in intuicija sta mi že kot otroku dobro služila. Vedno sem hotela priti do srži nečesa, vztrajna do konca, natančna, na trenutke skoraj preveč redoljubna, samosvoja, nepopustljiva (Moja mama bi rekla, da v prvi vrsti najbolj trmasta do sama sebe. Ko se je bilo potrebno nekaj naučiti, je to izgledalo tako, da sem bila zmožna prebedeti večino noči, par dni zaporedoma, da sem to usvojila). In vedno sem podrobno opazovala svet okoli sebe. Ne glede na to, da se lahko človek marsičesa priuči, menim, da mora imeti še vedno tisto prirojeno žilico za opravljanje tega težkega poklica.

Vedno sem bila zelo samostojna in tako po splošni maturi, ki mi je dala kar nekaj možnosti za študij naprej, sem se odločila za Fakulteto za varnostne vede. Večina se v ta študij vpiše zaradi želje delati kot kriminalist ipd. Mene to ni posebej vleklo, prevladal je predvsem pester in razgiban predmetnik. Hitro pa sem se osredotočila na področje zasebnega varstva (zasebno varovanje, detektivska dejavnost). Ob študiju sem redno delala, poklic, zelo povezan z ljudmi, kar mi je dalo precej širine za delo z ljudmi za naprej. Ko sem diplomirala, nisem niti pomišljala o tem, da mi ne bi uspelo v detektivskem poklicu in sem se prijavila na izpit ter ga v prvem roku uspešno opravila in takoj za tem pričela delati kot detektivka. To so bili časi brez mobilnega interneta, brez navigacije in drugih pripomočkov. Na prvi pogled sem se zaljubila in vedela, da je to to, kar si želim početi! V vsakem primeru, ki sem ga reševala, sem šla do konca, dokler ga nisem razvozlala in prav ta nora vztrajnost in radovednost ter »drive« mora imeti pravi preiskovalec. Da te zanima, kaj je tisto v ozadju… pa naj si gre za to, da moraš najti osebo, npr. dolžnika, ki se skriva ali pa izmed 5, 20, 50, 100 ljudi v podjetju ali izven, najti tistega, ki je nekaj odtujil. Znati se moraš zelo hitro in dobro prilagajati, samostojno razmišljati, biti izven okvirjev, se znajti v marsikakšnih situacijah, tudi neprijetnih. Odločnost, predanost, delavnost, določena orodja, ki ti pomagajo pri delu in seveda neustavljiva vedoželjnost, samozavedanje, ponižnost, pozornost so nujno potrebne sestavine dobrega preiskovalca.

Sedaj teče že 11-to leto in jaz sem še vedno v tem poslu. Eno izmed večjih priznanj mojega dela je bil sprejem v močno tuje združenje, kjer moraš iti skozi postopek preverjanja, ko ga opraviš, se potem še tamkajšnji detektivi odločajo ali si primeren za člana. Potrditev mi daje tudi dobro sodelovanje s fakulteto in vedno večja prepoznavnost v javnosti, kar jemljem kot pogoj za to, da demistificiramo detektivsko dejavnost, da poudarimo, da smo detektivi pomemben, a velikokrat prezrt del družbe.

Obožujem to, kar počnem, saj je vsak dan popolnoma drugačen! V tem poslu ti res ne more biti dolgčas. Včasih je to lahko utrujajoče, saj to v praksi pomeni, da si težko karkoli planiraš. Veliko lažje je biti v kolektivu, kjer se da vsaj malo planirati, kdo bo kdaj razpoložljiv. V kolikor si sam za vse, seveda to ni mogoče, sploh če si strankam dosegljiv 24/7. Imeti svoj posel v večini pomeni biti stalno vpet v delo, moraš biti fleksibilen in mobilen ter zelo dobro organiziran in samoiniciativen!

Stalno se učim in več kot vem, bolj jasno je, da se moram še veliko naučiti - to me stalno žene naprej, v nova in nova usposabljanja, izobraževanja. Moje radovednosti se praktično ne da potešiti. Verjamem tudi, da je moj pristop do dela drugačen, povezovalen, timski. Pravi detektiv ima rad ljudi, jim rad pomaga in svetuje. V končni fazi je detektivsko delo iskanje odgovorov na vprašanja, dileme strank – kdo je storilec, kje se skriva dolžnik, kje je sorodnik itd. Ampak zapomnite si, to delo je daleč od adrenalinskih filmov, hitrih vozil (no, včasih vendarle tudi to, pa o cestnih prekrških rajši ne bi… res je, detektivi moramo biti zelo dobri vozniki!). To delo je v prvi vrsti delo z negativnostmi, iz dneva v dan poslušaš probleme podjetij ali posameznikov in jih nato pomagaš reševati. Nič kaj filmsko, kajne? Zato moraš biti zelo žilava in čila oseba, da lahko preneseš tako psihične kot fizične napore.