Povzeto po članku »O detektivu«, objavljenem v strokovnem glasilu Detektiv, Bernarda Škrabar, 2012 Detektiv, detektivska dejavnost

V Sloveniji ima beseda detektiv še vedno eksotični prizvok, vendar je v zadnjem času poklic vedno bolj prepoznaven v javnosti. Slovar slovenskega knjižnega jezika definira detektiva kot uslužbenca organov za javno, državno varnost, ki raziskuje kazniva dejanja. Že na tem mestu naletimo na popolnoma napačen opis. Detektivska dejavnost v Sloveniji je namreč izključno zasebna gospodarska dejavnost, v nacionalnovarnostnem sistemu pa je uvrščena v podsistem zasebnega varstva in naj ne bi posegala na področje zagotavljanja javne varnosti, čeprav smo mnenja, da se mora Slovenija zgledovati po tujih vzorih in delati v smeri javno – zasebnih partnerstev^[1]. Pečar (1998) navaja, da država dopušča zasebno varstvo prav zaradi tega, ker sama ne more zagotavljati varnostnih storitev glede na potrebe državljanov, kaj je torej v primeru detektivske dejavnosti? Zasebna preiskovalna dejavnost, kakor jo označuje Gostič (2002) ni zagotavljanje varnosti kot javni servis, ki ga zagotavlja policija, ampak je njen osnovni moto ekonomske narave. Detektivske storitve so nadstandard, ki ga ne plača država, ampak stranka, ki detektiva najame^[2]. Druga definicija, ki jo najdemo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika je razlaga detektiva kot osebe, ki jo nekdo najame, da poklicno skrbi za zaščito njegovih interesov (Slovar slovenskega knjižnega jezika, 2008). Že iz definicije je razvidno, da detektiv na podlagi tega, ko ga stranka najame, pooblasti, njej pomaga pri zaščiti interesov. Poklic detektiva je torej po eni strani nevaren, po drugi pa je glede na to, da pomaga ljudem, human (Balažič, 1998) in ima torej pozitivne moralne lastnosti ter deluje z namenom pomagati ljudem, kar ugotavlja tudi Klavora (2001), ki pravi, da je detektiv strokovnjak, ki pomaga državljanom pri reševanju njihovih problemov. Če pobrskamo po internetu, pa najdemo v Wikipediji malce širšo definicijo in sicer naj bi bil detektiv preiskovalec kriminalnih dejanj, lahko je sodelavec policijske agencije ali pa privatni preiskovalec. Pri odkrivanju kriminalnih dejanj uporablja logiko, dedukcijo in intuicijo ter po potrebi sodeluje s forenziki. Pogosto so upodobljeni v filmih in TV- nadaljevankah (http://sl.wikipedia.org/wiki/Detektiv). Slednja definicija je širša, ker bazira na delu detektivov v tujini, predvsem Ameriki, kjer so detektivi lahko ali državni uslužbenci ali privatni oziroma zasebni detektivi. Detektiv oziroma preiskovalec poklicno raziskuje, torej je poklicni, profesionalni raziskovalec, ki opazuje, sprašuje, poizveduje, pregleduje z namenom pridobitve dokazov in dejstev (McMahon, 2001). Zasebni detektiv^[3] po Maierju (2001) je oseba, ki se na zasebno naročilo oz. po pooblastilu ukvarja z odkrivanjem kaznivih dejanj in s preiskavami v civilnih zadevah. Beseda detektiv izvira iz latinščine. Detegere, detectum^[4] pomeni odkriti, razkriti. Detektiv torej pri tem, ko poskuša zaščititi interese stranke, odkriva dejstva, razkriva nejasnosti in pri tem najde dokaze, ki njegovi stranki bistveno pomagajo v nadaljnjih postopkih. Detektivska dejavnost je zasebna preiskovalna dejavnost. Detektiv oziroma zasebni preiskovalec^[5] pa je fizična oseba, ki opravlja to dejavnost in sprejme primer, v katerem pridobiva informacije o kaznivih dejanjih ali civilni krivici, odkriva kraj določenega spornega dogodka, ugotavlja posest, ali predelavo ukradene lastnine, išče vzroke nesreče, požara, škode ali poškodbe oseb ali premoženja, išče dokaze, ki se lahko v nadaljevanju uporabijo pred sodiščem, drugimi organi, uslužbenci ali preiskovalnimi organi (Becnel, 2009). Detektivska dejavnost je torej zbiranje dejstev (Golec, 1995) oz. informacij^[6]. V širši javnosti žal še vedno prevladuje mnenje, da je detektiv čudaški samotar, vohun, ki pri delu ne izbira sredstev, zasleduje ljudi, predvsem nezveste može in žene, pri tem pa ni zavezan kakršni koli morali ali etičnem kodeksu in se mu tako pripisuje praviloma negativna konotacija. Isto ugotavlja tudi Maier (2001), ki pravi, da je delo detektiva po javnem mnenju večinoma na področju razvez zakonskih skupnosti in s tem povezanim špijoniranjem^[7] skozi ključavnico^[8]. Taka podoba je seveda zelo potvorjena, predvsem je posledica podobe, ki si jo ustvarijo gledalci na podlagi tujih filmov in nanizank, v katerih ne manjka akcije, hitrih avtomobilov, orožja, zagonetnih in nato čudežno hitro rešenih primerov in podobnega. Detektivsko delo je v realnosti sicer kdaj tudi akcijsko obarvano, v sami srži pa je detektivsko delo resno, odgovorno delo, ki zahteva celega in neoporečnega človeka. Detektiv je torej intelektualni avanturist (Balažič, 1998), saj mora biti vedno pripravljen na nepričakovano, biti mora odziven in kreativen, samoiniciativen (Brown, 2003). Biti detektiv ni samo poklic, ampak je tudi stil, način življenja, saj pri svojem delu detektiv nima ustaljenega ritma, vse je odvisno od primera, ki ga je prevzel, kateremu prilagodi svoj dan, teden, na katerem dela, dokler ga ne reši (Škrabar, Trivunović, Požru, 2011). Stranke najamejo detektiva na točki, ko same ne morejo, ne znajo ali nimajo časa za rešitev določenega problema, ugotovitve dejanskega stanja. Detektivska dejavnost je iskanje resnice (Brown, 2003). Detektiv je torej na nek način iskalec resnice. To resnico išče v večini v preteklih dogodkih – sporne prometne nesreče, sumljive poškodbe v odškodninskih zahtevkih, upniško – dolžniška razmerja ali v sedanjosti – testi alkoholiziranosti, kontrole, nadziranje bolniškega dopusta itd. Detektiv mora ne glede na svoje stališče do določene zadeve, informacije, podatke, dejstva oziroma dokaze, ki jih pri določeni preiskavi najde, oceniti objektivno, zatorej menimo, da je detektiv iskalec objektivne resnice. Pri tem poudarjamo besedo objektivno, saj resnica in dejstvo namreč nista sinonimi. Kar smatra določena oseba za resnico, ni nujno dejstvo, saj jo lahko lasten pogled izkrivi in percepira to resnico drugače (Golec, 1995), detektiv pa je dolžan in mora to resnico oceniti objektivno. Delo detektiva je odkrivanje oz. razkrivanje skrivnostnih ali nejasnih dejstev; iskanje konkretnih dokazov za stranko. Detektivsko dejavnost formulirata Klavora in Perko (2009) kot »zbir ukrepov^[9], ki naj bo posamezniku ali podjetju omogočila naknadno ugotoviti potek nekih dogodkov, ki so se zgodili ali se dogajajo na njihovo škodo, država pa jim s svojimi mehanizmi ne more zagotoviti zadostne varnostne storitve«. Detektiv služi zakonu kot iskalec resnice (Riehl, 2010). Kar je najbolj pomembno pa so seveda dokazi, na podlagi katerih detektiv reši določen primer (Stephens, 2008). McMahon (2001) pravi, da je preiskovanje zbiranje dejanskih informacij. Dejanske informacije v preciznem pisnem poročilu pa so izdelek, ki ga detektiv proda stranki (McMahon, 2001). Detektivska dejavnost je prodaja detektivovih poročil strankam (Becnel, 2009), torej je to komercialna dejavnost, kakor pravi Jaklič (1998). Posamezniki, v večini tisti, ki so detektiva že kdaj najeli, ga pojmujejo za pomočnika, saj jih je večinoma rešil iz zagate, iz katere niso videli izhoda. Ponekod v tujini ima pravni^[10] preiskovalec, kakor ga poimenuje Golec (1995) dober ugled in zaupanje s strani sodišč, saj s svojim delom pomaga odvetniku^[11]. Naloga detektiva je poiskati, razviti in zbrati informacije, jih spraviti v ustrezno formo – detektivsko poročilo, ki mora biti ustrezno, da je lahko predstavljeno v morebitnem kasnejšem postopku na sodišču (Stephens, 2008). Uspeh detektiva pri odkrivanju,  razkrivanju, preiskovanju je rezultat njegovih prizadevanj, ki so sestavljena iz strokovnosti, discipline, vestnosti, nadarjenosti, ustvarjalnosti ipd. Pri tem pa je kot pravi Klavora (2001) njegova naloga poiskati kakovostne informacije za stranko, ki jih potrebuje za pravilno odločanje. Detektivsko delo je sestavljeno iz iskanja, zbiranja, pridobivanja, preučevanja, opazovanja, spremljanja in ocenjevanja dejstev in dokazov za odkritje dejanskega stanja. Detektivska dejavnost oz. preiskovanje^[12] je po Sennewald, Tsukuyama (2006) pregledovanje, preučevanje, študij, iskanje, spremljanje in zbiranje dejanskih podatkov, ki dajo v končni fazi odgovor na določeni vprašanje ali rešijo določeno težavo. Pri delu je detektiv zavezan k molčečnosti. Informacije, ki jih pridobiva za stranko, so zavarovane kot poslovna skrivnost oziroma tajnost. Kdor ima informacijo, ta ima moč in ta ima prednost pred nasprotnikom ali tekmecem. Ta ugotovitev velja že tisoče let, včasih je veljala predvsem za voditelje, vojskovodje, medtem ko danes ta trditev velja že za stalnico predvsem ljudi v poslovnem svetu, pa tudi širše. V tem polju najdemo detektiva, ki s svojo neumornostjo potrpežljivo išče, zbira, primerja, preverja, ločuje zrna od plevela, da bo lahko na koncu rešil primer, dokazal resnico in s tem pomagal stranki stopiti korak naprej po pravi poti (Škrabar, Trivunović, Požru, 2011). Rezultat detektivskega dela je dejanska razlaga, obrazložitev tega kaj se je zgodilo, če se primer navezuje na pretekel dogodek, nesrečo; ali o tem kaj se je zgodilo, če se primer navezuje na sedanjost (Sennewald, Tsukuyama 2006). Nemeth (1992) pravi, da detektiv s svojim delom da stranki podlago, temelj, konceptualni okvir, na podlagi katerega se lahko oceni primer, sprejme določena odločitev, ali morebitni ukrep oz. nadaljnje ukrepanje.