Daleč od adrenalinskih filmov, v katerih ne manjka akcije, hitrih avtomobilov, pištol, lepih žensk. No, slednje se najde tudi pri nas. Pištole sicer običajno počivajo v sefu, ženske pa v naši detektivski agenciji nikoli ne počivajo, kakor tudi moški ne.

Če bi nas dobili skupaj na kavi, kar bi bila verjetno misija nemogoče, saj se večina tima (razen moje malenkosti) nerada kaže javnosti, bi si verjetno mislili, kakšni »kalibri« smo. Dolgčas vam ne bi bilo. Čeprav na prvi pogled zadržani, verjetno poklicna drža zaradi poklicne molčečnosti skozi leta naredi svoje, smo topli, dobri in držimo skupaj do zadnjega. Včasih se sprašujem ali nas je skupaj združila ta trma po napredku, drugačnosti, vera v boljši jutri. Pravijo, da iste ptice skupaj letijo. Hvaležna sem za to.

Ko nas dnevi, v večini reševanja težkih primerov in raznih življenjskih stanj peljejo skozi naš pester, turbulenten delovnik, nam je vsem jasno, da je še vedno kar nekaj ramen, na katere se lahko v timu naslonimo. Človek zna to ceniti, sploh, če je pričel kot volk samotar in si utiral pot po nešteto stopnicah in je po letih dela prišel do sebi podobno mislečih.

Timsko je lažje. Ob tem pa se na dnevnem redu srečujemo z raznimi deviacijami, ob katerih bi kdaj zardel še kakšen psihiater. Sicer je fokus našega dela opravljanje detektivske dejavnosti za podjetja, ampak se še vedno najde nekaj primerov preiskav partnerske nezvestobe, ugotavljanja premoženja zakonca, zbiranje dokazov ob skrbništvu nad otroci in dokazovanju ob preživninski obveznosti, ko zavezanec ne plačuje preživnine, misteriozno ostane brez premoženja, službe ter podobno. To so večinoma težki primeri. Noben detektiv se jih ne bi smel lotevati kar tako, »čez palec«, saj so pri teh primerih vključena čustva, zasebnost in intima človeka veliko bolj, kot pri reševanju problemov v podjetjih.

So primeri, ki jih delamo daljši čas. Primeri, pri katerih smo tudi nekakšna psihološka pomoč stranki, ker ji stojimo ob strani. Življenjske zgodbe nas, ljudi, so res neverjetne. Ko mislim, da smo pri svojem delu slišali in videli že skoraj vse, pride nova oseba v našo detektivsko agencijo in izpove novo življenjsko zgodbo. Najde se še kakšna, ki me vsaj par trenutkov pusti brez besed.

Ljudje živimo zelo različna življenja. Nekateri živimo tako, kot želimo, veliko ljudi pa se podreja in živi življenja drugih. Veliko ljudi zaspi zvečer v solzah, ker so nesprejeti takšni, kot so, nerazumljeni. Veliko ljudi zaspi v solzah, ker čutijo, da njihov mož, žena, počiva v objemu drugega. Karma? Izkušnja. Izkušnja, ki je ena izmed težjih v življenju, a nam na dolgi rok zagotovo doda precej zrelosti. Pravijo, da je po bitki lahko biti general. Res je.

Slišala sem že mnogo tovrstnih življenjskih zgodb. Od »klasične« nezvestobe žensk in moških, do prostitutk, celo do situacij, ko je mož našel prostitutko, se v njo zaljubil do ušes, slednja mu je obljubljala srečno skupno življenje, če jo bo seveda vzdrževal oz. ji pomagal. Dobro situirani gospod je nato v prihodnjih mesecih pomoči potrebni ljubici odnesel preko petdeset tisoč evrov, vendar ljubica še vedno ni bila pripravljena zaživeti v skupnem gospodinjstvu. Kako se je zgodba zaključila, si lahko mislite…

Svet je pisan v vsakem pogledu. Pisan tudi zaradi vsakovrstnih ljudi. Res je, da imamo detektivi poklicno deformiran um, da najprej vidimo tisto odstopanje v negativnost, a vendar smo prav zaradi tega zelo dobri svetovalci, saj vidimo stvari dosti prej, kot jih vidite vi, saj nam ni vseeno, in vam na tak način lahko prihranimo marsikatero bridko izkušnjo.

Pazite nase.

Bernarda Škrabar